Izkustveno učenje predstavlja most, ki združuje teoretično in praktično učno delo ter omogoča celostno spoznavanje. Nova znanja najbolje osvojimo, če poznamo obe strani (teoretično in praktično).
Za uspešno izvajanje moramo poznati in upoštevati njegove zakonitosti, saj nanj vplivajo najrazličnejši medsebojno povezani dejavniki. Učenje mora potekati v sproščenem ozračju in skupnem dialogu, z različnimi didaktičnimi nalogami, igrami, izzivi prek lastne izkušnje spoznavajo nekaj novega. Pri tem se učenci ne naučijo zgolj novih teoretičnih ali praktičnih znanj, temveč tudi znanj, ki celostno gradijo in oblikujejo njihovo osebnost. Pri tem se razvijajo tudi veščine kot so: skupinsko sodelovanje, komunikacija, poslušanje, sprejemanje ipd. To so lastnosti, ki jih bodo ljudje potrebovali v prihodnosti: sposobnosti prilagajanja novim okoliščinam, osebnostno avtonomijo, občutljivost do sebe in drugih, sposobnost komunikacije in sodelovanja, sposobnost celovitega dojemanja, sinteze, sposobnost znajti se v nepredvidljivih kompleksnih socialnih situacijah.
Pri tovrstnem izobraževanju se ne osvaja zgolj znanih stvari iz preteklosti, temveč so uči predvidevanje prihodnosti. Izobraževanje z izkustvom je ciklični proces, v katerem se medsebojno prepletajo vse sestavine izobraževalnega procesa. V tem procesu učenja se zaznavanje, razmišljanje, čustvovanje in delovanje povezujejo v homogeno celote. Ostali učni procesi te sestavine obravnavajo ločeno, saj se pri tradicionalnem učenju poudarja osvajanje gotovih znanj, navad in spretnosti, ki temeljijo na seštevalnem (aditivnem) in kognitivnem pojmovanju. Pri aditivnem pojmovanju učenje temelji na prenosu podatkov od učitelja k učencu, brez kakršnih koli doživetih izkustva. Pri kognitivnem modelu učenja gre za pridobivanje, sprejemanje in manipuliranje z abstraktnimi simboli. Izobraževanje, ki temelji na lastnem dejavnem samo-spoznavanju, nasprotuje navedenima metodama učenja. Trdi namreč, da se vsako spoznanje v stiku z izkušnjo preoblikuje (Marentič Požarnik, 1902, str. 1-16).
